anton8

 

 

 

Ena od prevladujočih tem svetopisemskih odlomkov današnje nedelje kot tudi vsega postnega časa je tema o izhodu. V prvem berilu Bog govori Mojzesu iz gorečega grma, razodene mu svoje ime in mu podeli poslanstvo:

 
»Gospod je rekel: 'Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim … In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta.'«
Ne poznam druge močnejše interpretacije tega odlomka, kot je črnska duhovna pesem z naslovom Go down Moses. Razlog je preprost. Te pesmi so se porodile med ljudstvom, ki je prav tako izkušalo suženjstvo kakor Judje v Egiptu. Izkustveno so poznali grenkobo in izkušali so isto hrepenenje po osvoboditvi. »Pojdi, Mojzes, stopi dol v Egipt in reci staremu faraonu: Odpusti moje ljudstvo, da odide.« Let my people go! Ta odpev se poje s tako slovesnim in globokim tonom, da je mogoče skoraj občutiti veličino in avtoriteto tistega, ki govori.
Tu smo priča rojevanja pashe – velike noči. Pasha nima svojega izvora na zemlji, ampak v nebesih. Porodi iz Božjega sočutja, ki sliši vpitje zatiranih, vidi trpljenje in se odloči, da bo posredoval. Pasha je beseda, ki jo v teh dneh pogosto slišimo in ima središčno mesto v krščanski verski govorici. Zato ji je vredno posvetiti nekaj časa, da razložimo njeno zgodovino in pomen.
Zdi se, da ima pashalni obred svoje korenine v navadi, ki je bila že pred Mojzesom in se je sčasoma izgubila. Predhodnik svetopisemske pashe je bil obred, ki so ga nomadska pastirska plemena Bližnjega vzhoda obhajala v začetku pomladi v času selitve za pašo, se pravi ob prehodu z zimskih na poletne pašnike. Ob tej priložnosti so zaklali jagnje in meso pojedli med obedom, pri katerem so obnavljali klansko povezanost.
V nekem določenem času, zdi se, da med letoma 1250 in 1230 pred Kristusom (v to obdobje se postavlja izhod Judov iz Egipta), je človeški obred povzdignjen v Božjo ustanovo. Postane spomin na odločilen Božji poseg v zgodovini njegovega ljudstva. Gre torej za obred, ki ni več vezan na naravni krog letnih časov, ampak na zgodovino odrešenja. To je običajni način Božjega delovanja, ki uporabi naravne danosti, kot je recimo kruh za evharistijo, in jih povzdigne v znamenje nadnaravnih in božanskih resničnosti.
12. poglavje Druge Mojzesove knjige opisuje prvo pasho, ki so jo Judje obhajali v Egiptu. Od tega trenutka dalje praznik spremlja vso zgodovino izraelskega ljudstva do današnjih dni in je odraz njihovega življenja.
V najstarejšem obdobju je pasha tipičen praznik nomadskega pastirskega ljudstva. Žrtev mora biti jagnje ali pa kozliček, se pravi nekaj od drobnice, edino, s čimer razpolagajo pastirji. Tudi način, kako ga jejo – pečeno na ognju, z grenkimi zelišči, stoje, s sandali na nogah in s palico v roki – odraža isto pastirsko okolje. Pashalna večerja se obhaja po hišah. Duhovnik je sam družinski oče; on razlaga otrokom pomen obredov, ki jih opravljajo. Izraz »pasha« gre razumeti kot »mimohod Boga«. Hebrejski izraz pesach je zelo blizu glagolu pasach, ki pomeni »iti čez, prek« v pomenu preskočiti ali prihraniti. Zato besedo pasha razlagamo v pomenu, kot da gre Bog mimo judovskih hiš, ki so zaznamovane z jagnjetovo krvjo, in jih ohrani, medtem ko udari hiše Egipčanov.
Pozneje, po zavzetju kanaanske dežele, na primer v 5. Mojzesovi knjigi, dobi obred nove poteze, lastne ljudstvu, ki že pozna poljedelstvo. Žrtev je že lahko govedo. Obredno žrtvovanje se lahko zgodi le v osrednjem templju, po rokah uradnega duhovništva. Tudi sam izraz pasha je obogaten z novim pomenom. Ne kaže več na mimohod Boga, ampak na »prehod ljudstva« iz sužnosti v svobodo, iz Egipta v obljubljeno deželo in v duhovnem pomenu: od pregreh h krepostim.
V Jezusovem času so praznovali pasho v dveh delih: s klanjem žrtve v jeruzalemskem templju in s pashalno večerjo po hišah. V teku svoje zadnje pashalne večerje je Jezus ustanovil evharistijo, kot spomin novega vseobsegajočega izhoda vsega človeštva iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok, ki se je kmalu dovršila z njegovo smrtjo na križu.
Zdaj pa preidimo k drugemu berilu, v katerem Pavel naobrača na kristjane dogodek izhoda judovskega ljudstva. Ko piše Korinčanom, apostol pravi, da je vse izraelsko ljudstvo šlo preko Rdečega morja, vsi so bili pod oblakom, vsi so jedli mano in pili vodo iz skale. Toda večina ljudstva Bogu ni bila po volji, ker so godrnjali in so si želeli škodljivih stvari. Na tem mestu pa doda zelo pomembno trditev:
»To se je zgodilo nam v zgled … To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam.«
Kaj nam vse to govori? Da ni dovolj fizični izhod, potreben je tudi duhovni izhod; ni dovolj iti iz enega v drug kraj, potrebno je preiti iz enega stanja v drugega, iz enega načina življenja v drugega. Številnim Izraelcem ni prav nič koristilo, da so šli iz Egipta, ker niso šli iz samih sebe, iz lastne volje. Apostol hoče s tem reči, da tudi nam kristjanom malo koristi, če smo krščeni ali če celo uživamo Gospodovo telo in pijemo njegovo kri (mana in voda), če potem – kot se je dogajalo v Korintu – ne zapustimo starega načina življenja v prešuštvu in malikovalstvu. 
Pavlovo besedilo pa predstavlja problem, ki ga ne moremo zaobiti. Pravi namreč, da so bili dogodki judovskega izhoda za nas »podoba«. Lahko bi se zdelo, da se tako izvotli zgodovina judovskega ljudstva, ko iz starozaveznih dogodkov delamo simbole in podobe novozaveznih dogodkov. Dejansko so v polemičnem ozračju, ki je zaznamovalo odnose med Izraelom in Cerkvijo, včasih zapadli v tovrstni nesporazum. Škof iz 2. stoletja Meliton iz Sarde je recimo trdil, da je bila judovska pasha »osnutek« krščanske velike noči. Osnutek služi kot priprava umetniškega dela in ko je to dovršeno, se osnutek uniči, ker nima več vrednosti. Vendar to ne drži. Stara zaveza ni osnutek, ampak sestavni del celote. Ne služi le pripravi nove zaveze, ampak je njen temelj, kajti Kristus ni prišel odpravit postave, ampak jo je prišel dopolnit. Pred nekaj leti je Vatikan izdal napotke, kako uporabljati staro zavezo, da ne bi prizadeli občutljivosti bratov Judov, hkrati pa bi ostali zvesti našemu krščanskemu prepričanju, po katerem je Kristus dopolnitev postave in zadnji smisel vse zgodovine odrešenja.
Zdaj pa preidimo še k evangeljskemu odlomku. Nekega dne so Jezusu sporočili novico o nekaterih Galilejcih, ki jih je Pilat dal umoriti. Jezus je iz tega povzel nauk in rekel:
»Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
Nesreče niso, kakor nekateri mislijo, znamenje Božje kazni tistim, ki so jih prizadele; če že, so le opomin onim, ki ostanejo. To je nujno potreben ključ, kako brati, da se ne bi zapletli in celo izgubili vero ob srečanju s hudimi naravnimi nesrečami, ki se vsak dan dogajajo po svetu. Na ta način nam Jezus pomaga razumeti, kako naj bi se odzvali, kadar ob večerih preko televizijskih zaslonov slišimo žalostne novice. Nikakor ne s sterilnim: »O, revčki!«, ampak naj bi iz tega potegnili namig za razmislek o negotovosti življenja, o potrebnosti, da smo pripravljeni, da se pretirano ne navezujemo na tisto, kar nam lahko v trenutku spolzi iz rok. 
Vendar ta evangeljski odlomek ni bil izbran za današnjo postno nedeljo v prvi vrsti zaradi tega. Pravi namen izbire je, ker dopolnjuje nauk o izhodu. Pove nam, kakšno je novo ime za izhod: spreobrnjenje. V svetopisemski govorici spreobrnjenje ne pomeni prehoda iz enega kraja v drug kraj, ampak predvsem prehod iz enega načina življenja v drugega. 
Beseda spreobrnjenje, ki jo slišimo v postnem času, nas spominja na neko bistveno stvar. Bog stori za naše odrešenje 99,9 odstotka. Nekaj malega pa moramo storiti tudi mi. Videli smo, da pasha pomeni dve stvari: Bog, ki gre mimo, pa tudi človek, ki gre na pot; se pravi, da pomeni milost in svoboda. Ena sama ne zadostuje. Na misel mi prihaja srednjeveška zgodba. Nekega človeka so nameravali obesiti na mestnem trgu, ker ni mogel plačati dolga. Mimo gre kraljevi sprevod. Ko kralj zve za stvar, plača večji del odkupnine. Nekaj malega pa je še manjkalo, zato se krvnik nameni, da bo izvršil obsodbo. Tedaj tudi kraljica doda svoj dar in za njo še nekateri drugi iz spremstva. Na koncu je manjkal le še en sam kovanec. Krvnik je nepopustljiv: treba je izvršiti obsodbo. Obsojenec obupano stika po žepih in ugotovi, da ima tudi on en kovanec. Tako je rešen! Kralj iz te zgodbe predstavlja Jezusa, kraljica Devico Marijo, spremstvo pa svetnike (čeprav tudi Marija in svetniki posredujejo le Jezusovo zasluženje).
Naj spregovorim še o eni stvari. Spreobrnjenje ni le dolžnost, je tudi priložnost za vse nas. Nihče ni prikrajšan za možnost, da se spremeni. Nihče ni nepopravljiv. Včasih se človek znajde v položaju, ko se zdi, da ni izhoda: ločeni in drugič poročeni, starši otrok, ki živijo skupaj, čeprav niso poročeni, navidez dokončno porušeni odnosi med možem in ženo, teža neporavnanih kazni, raznovrstne pogojenosti. Tudi za te obstaja možnost spremembe. Ko je Jezus rekel, da gre laže kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo, so apostoli zavzdihnili: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus pa je odgovoril z besedami, ki veljajo tudi za naštete primere: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu.«
Preden sklenemo, si prikličimo v spomin besede, ki jih je Bog rekel Mojzesu: »Videl sem stisko svojega ljudstva, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim.« Kako drugačen okus imajo te besede, ko jih beremo danes s krščanskimi očmi! V Kristusu je Bog stopil dol, da bi resnično rešil svoje ljudstvo. Ni stopil dol le z namenom in dobro mislijo, ampak dejansko, osebno. Ni stopil dol, da bi rešil eno ljudstvo izpod jarma drugega, ampak, da bi odrešil vsa ljudstva skupnega sovražnika, ki je greh in smrt. Kristus je resnično, kot ga imenuje apostol, »naše pashalno jagnje« (1 Kor 5,7). 
 
Vir: Cantalamessa