anton8

 

 

 

Božja beseda nam proti koncu bogoslužnega leta predstavlja trenutke, ki jih v svoji zavesti radi odrivamo od sebe, ki se jim pa nihče ne more izogniti – gre za čas soočenja z Gospodom, čas, ko bo treba brez slehernega sprenevedanja, olepševanja, prikrivanja ali opravičevanja dati račune:

– prerok: pride dan, razžarjen kot peč, vse malopridneže bo sežgal – prav tako pa tistim, ki spoštujejo Gospoda zasveti sonce pravičnost z rešenjem;

– Gospod sam napoveduje poslednje dni: ne bo ostal kamen na kamnu, izdajali, preganjali vas bodo, s svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje;

– Pavel opozarja Tesaloničane, naj v pričakovanju Gospoda ne begajo sebe in drugih, naj v miru delajo in jedo svoj kruh; z delom, odgovornostjo, skrbjo za bližnjega prežeta vsakdanjost je najboljša priprava na srečanje z Gospodom.

Apokalipsa, konec, spada med stalne kategorije človekovega razmišljanja. Vedno znova se pojavljajo govorice o koncu, npr. pred začetkom novega tisočletja. To misel človek rad odriva v svet utvar, čeprav ve, da se tudi njegovi najsmelejši podvigi ne morejo izogniti vprašanju trajnosti, propada, konca:

– preroki pogosto kličejo v zavest prihodnja dogajanja, da bi človeka opozorili na spoštovanje pravice in posledice krivičnosti, čeprav njihov klic lahko tudi paralizira človeka, češ, čemu se truditi, če neizbežno sledi uničenje, konec;

– Pavel zatrjuje, da je pričakovanje prihodnosti temeljna, prednostna smer krščanstva – mrtvi bodo vstali neuničljivi in mi bomo spremenjeni – zavrača pa, da bi z izgovarjanjem na prihodnost živeli v neredu, brezdelju, lenobi;

– med odgovorno in delavno sedanjostjo ter neminljivostjo je treba ohranjati ravnotežje, prvo je naravnano na drugo; Kristus po zadnji večerji učence umirja in pripravlja: vaše srce naj se ne vznemirja, verujte v Boga in vame verujte, odhajam, da vam prostor pripravim, v hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Bog je z nami, zdaj, tukaj, On nam je pripravil tudi »prostor nesmrtnosti«.

 Pavel Tesaloničanom zelo preprosto pove, kako naj vsakdanjost oblikujejo v nenehno pripravljanje za bivanje v hiši Očeta. Naj v miru delajo: brez pretiravanja, grabežljivosti in pohlepa. Naj jedo svoj kruh: kruh, ki ga bodo zaslužili z delom svojih rok, ne z izkoriščanjem drugih, ne s krivičnim jemanjem, naj z lenobo ne bodo v breme drugim, naj se zavedajo odgovornosti zase in za druge. Evangelij nikoli ne zagovarja izkoriščanja! Moder človek zna najti ravnotežje med sedanjostjo in prihodnostjo: notranjega miru in jasnega pogleda se ne da pridobiti z lenobo, ampak z odgovornim delom.

Vir: Br. Metod Benedik: Gospodov dan z besedo