anton8

 

 

 

POTREBUJEMO SVETNIKE

»Vsako leto je praznik vseh svetih kakor povabilo v veliki srčni prekat spomina,

v katerem so zbrani vsi tisti, ki nam veljajo za vzore v veri in življenju.

To so lahko takšni znani svetniki kakor naši krstni zavetniki.

Lahko po so tudi »svetniki« naših dni,

kakor recimo mati Tereza, papež Janez Pavel II. ali ustanovitelj Taizeja brat Roger. In lahko so naši starši in stari starši, naši učitelji in spremljevalci.

Mi potrebujemo svetnike … mi potrebujemo takšne vzore milosti, od katerih smo vsi odvisni. Zato se zahvalimo, da so nam dani ti Božji prijatelji kot svetli vzori prave sreče in pravega veselja. Da nam povedo, od česa in za kaj se splača živeti.«

Otto Georgens, pomožni škof v Speyerju

Praznik vseh sveti je priložnost, da se spomnimo, kdo smo in kam smo namenjeni: BOŽJI OTROCI smo, ustvarjeni za večno srečo, do katere pridemo tako, da se držimo Jezusa Kristusa in živimo v skladu z njegovimi nauki in zgledi.

Božji otroci smo: imamo očeta in mamo … sestre in brate … dom … Na to se spomnimo vsakič ko stopimo v cerkev. V njej najdemo sorodnike, sosede, znance in tujce. Ko molimo, se naša družina razširi: nismo samo sestre in bratje po krvi in po kulturi, ampak po krstu. Ko smo v Božji hiši, se učimo na svet gledati z Božjimi očmi, z očmi ljubečega starša, ki ima rad vsakega otroka posebej. Človeški pogled je omejen, pogosto nas zmotijo sence in gube … prevzameta nas sebičnost in strah … vse to nas vodi v spore, krivice in osamljenost. Bog, ki v meni vidi to, kar je dobro in lepo, odpira moje oči za to, kar je lepega in dobrega v meni, v sočloveku, v stvarstvu.

V cerkvi nas pozdravijo podobe svetnikov. Tudi oni so naše sestre in bratje, člani naše družine. Cerkev ni muzej, ampak galerija prednikov. Slike in kipi niso za okras. Tam so zato, ker so pomembni za našo družino. Ko jih gledamo in premišljujemo njihovo življenje, bolje razumemo, kdo smo in kam smo namenjeni. Podobno je s fotografijam, podobami in predmeti pokojnih družinskih članov: hranimo jih, ker vemo, da nas brez njih ne bi bilo … da smo zaradi njih takšni, kakršni smo. Če smo zasidrani v družini, potem ne gradimo iz nič. Gradimo na temelju prednikov … učimo se iz njihovih napak in uspehov … skupni dom vzdržujemo in dodamo svoj skromen prizidek … vse skupaj izročimo otrokom, ki pridejo za nami. Arhitekt pa je Jezus Kristus: če se držimo njegovega nauka in zgleda, bo naš dom trden, poln sreče, miru in veselja. Krščansko veselje ni isto kot brezskrbnost in lahkotnost. Tudi mučili se bomo in marsikaj pretrpeli, ampak trud in trpljenje z Jezusom Kristusom nas bo prečistilo, da bo naše življenje vedno bolj svetlo tako kot oblačila svetih, o katerih beremo v knjigi Razodetja. Dokler se nekoč ne bomo pridružili našim sestram in bratom na večni gostiji pri Bogu.