anton8

 

 

 

Dragi župljanke in župljani, sestre in bratje v Kristusu!
 
V letošnjem postnem času sem ob Božji besedi še posebej občudoval in se čudil, kako daleč je pripravljeno iti ljubeče Božje Srce, da nam, ki nas ljubi, izkaže svojo ljubezen. Tisti, ki ljubi, želi ljubljenemu le najboljše in je v moči ljubezni, ki ga vodi in navdihuje, sposoben in pripravljen narediti vse, kar je potrebno, da ljubljenemu zagotovi srečo, veselje, mir in svobodo. Ljubezen je edina, ki lahko osmisli vsak trud, vsak napor, vsako trpljenje in bolečino. Jezus opiše breme, ki ga nosi za nas, kot “lahko”, in jarem, v katerega se pusti vpreči, kot “prijeten” - zato, ker ga vodi ljubezen do nas. V moči te ljubezni, največje možne ljubezni, ki je v tem, da svoje življenje da za nas, Jezus sprejme svoj kelih trpljenja in ga spije do konca, ko gre za naše grehe na križ in zanje plača s svojim življenjem. In namesto, da bi se s to njegovo daritvijo končalo njegovo življenje in z njim vse naše upanje, Jezus s tem zadnjim dejanjem ljubezni v resnici dopolni vse, kar je potrebno za naše odrešenje, s tem za vedno premaga moč smrti in nam vsem odpre prehod v večno življenje. Tam, kjer je prej kraljevalo brezno niča, nam Jezus zdaj kaže most ljubezni, ki vodi v izpolnitev smisla našega obstoja: ustvarjeni smo ne za smrt, temveč za večno življenje.
Da bi v Jezusovi poti prepoznavali našo pot, da bi v Jezusovem načinu prepoznavali naš način, da bi bilo Jezusovo veselje vedno naše veselje!
Voščim vam blagoslovljene velikonočne praznike!
 
Fredi, župnik